Permakultura… Način življenja!

Minilo bo že kar slabo desetletje, ko sem se prvič seznanila s pojmom permakultura. Dojela sem ga kot način kmetovanja. Predvsem se je v meni pojavila asociacija: zastirke. In prav nič se nisem poglabljala v te ‘zastirke’.  Le sprejela sem jih. Blizu mi je bila ta ideja zastiranja tal, čeprav se je kregala z biodinamično logiko. Življenje me je navadilo, da je najbolje za posameznika vzeti iz vsakega nauka tisto, kar deluje pri njemu. Tako sva tudi midva kombinirala: od tistega, kar so počeli najini starši, do vseh možnih nasvetov, še največ pa je bilo eksperimentiranja. Seveda počasi spoznaš, da obstaja več ‘zastirk’ in da ni vsaka dobra za vse. Nekje jih celo ne sme biti …

 

010 013 032

 

Včeraj sem se vrnila s prvega dela permakulturnega tečaja (PDC), ki je potekal na Domačiji Pr’ Nebavec. Glede na to, da že več kot dve leti poslušam od raznih virov, ‘kako fajn tam gori na hribu mladi v obliki skupnosti živijo in delujejo na podnajemniški kmetiji’, je bilo potrebno zadevo obiskati. Nikakor in nikakor si nisva z Janezom vzela časa za obisk. Tako je bilo edino smiselno, da se prijavim na tečaj, če  hočem začutiti njihovo kmetijo. In ker je povezovanje in sodelovanje zadnje čase zelo močna nit na Kmetiji Veles, je bil to še eden izmed vodilnih razlogov za prijavo na PDC. Vremenska napoved ni bila nič kaj preveč obetavna in v moji glavi je en majhen glasek že začel iskati izgovore, a mu nisem pustila možnosti, saj sem vedela, da je to to. Da moram iti. In sem šla. Kot predstavnica Kmetije Veles ter pustila življenje mame pri Janezu za slab teden. Prvič za toliko časa. 

 

Zbralo se nas je 13 tečajnikov, ki smo bili pripravljeni svoj čas, energijo in denar vložiti v permakulturo. Vsak s svojim pričakovanjem, vsak iz svojega svetu. Dnevi so bili polni, intenzivni. Etika in načela. Dojeti permakulturo kot sistem. Zemlja, sonce, voda, zrak. Skrb za ljudi, skrb za zemljo, skrb za presežke. Ekologija, mikrobiologija se je ponovila iz srednješolskih časov z intenzivnimi primeri in kar vse je imelo smisel toliko bolj kot včasih. Zavedati smo se začeli elementov ter njihovih potreb ter dajanja. Razmišljali o conah in tokovih.  Ter se učili na napakah drugih, kar je neprecenljivo. Ustavil ni nas ne dež, ne sneg, ne sonce. Res je bil barvit spekter tečaja.

 

018 009 017

 

Že takoj naslednji dan pa mi je bilo jasno, da se mi tekom tečaja ne bo uspelo izmuzniti pred svojim notranjim jazom. In tista asociacija ‘zastirke’ je dobila prenesen pomen. Ter me spremljala skozi vse dni.

 

Kot skupina smo se neverjetno povezali. Kot mravlje, ki skrbijo za isto mravljišče. Vse je bilo preprosto, v duhu sodelovanja in povezovanja. V prenosu načel na vsa področja našega življenja. ‘Zastirke’ so se redčile , mi pa smo postajali vse bolj izpopolnjeni ob pomoči in sodelovanju en drugega. Vedela sem, da sem prišla po znanje, ki ga bom lahko prenesla na našo kmetijo. Upala sem še na kakšno dobro sodelovanje. Dobila pa veliko več. Prevladuje občutek povezanosti ter  ponovnega vzpenjanja po stopnicah  v svojem notranjem izpopolnjevanju. 

 

Šest dni je minilo. Hitro. Polno.  V sebi sem občutila veliko veselje, da ponovno pridem nazaj čez 10 dni. Istočasno sem bila neizjemno srečna, da grem domov. Tam me je pričakalo nepopisno veselje, ljubezen in pričakovanja. Hvaležna sem.