Ekovas v Sloveniji

Ravnokar je minil 11 dan ekovasi. 11! v Sloveniji. Udeležujem se jih že kar nekaj časa in vsake toliko zaradi sile razmer kakšnega izpustim. Najprej sama, potem v dvoje, pa cela družina, na zadnjem smo bili že vsi, ki živimo na naši kmetiji te trenutke …

 

Da se odpravimo s kmetije, je potrebna kar močna volja in sledeti ji mora čimprejšnja odločitev. Tisti dan, dva pred odhodom se največkrat nekaj zaplete… Tokrat je viroza ujela najmlajšega, Brina Jana. Včasih se mi zdi, kot da me nekaj testira: kaj pa ko ni vse čisto gladko, a potem še odločitev velja? Tokrat sem vprašala kar Brina zjutraj, ko je na školjki tožil, da ga boli trebušček: ” Brin Jan bi šel?” Gleda me. Dodam nekaj, nekaj močnega za to malo bitje in uporabim moč manipulacije, ko izustim: ” Jošt bo tudi tam …” ”Ja, gem. Bušček ne boli več.” In smo šli. Še vedno sem mnenja, da nas dobra družba, dobra misel in konec koncev notranje prepričanje ozdravi. In v tej odločitvi smo odšli …

Mi štirje in naš EVS prostovoljec v enem avtomobilu iz obrobja Posavje do Celja in naprej. Letošnji dogodek sta gostila Tinka in Denis, organizacijo pa je prevzela skupina Tranzicija Slovenije. Kraj, kjer je Janez ustvarjal skupaj z Denisom in ostalimi ‘Tinkino hišo’. Kraj, kjer je nekaj tednov star Svit jokal in jokal, dokler ga nisem golega položila na travo pod jablano. Kraj, kjer smo se kot družina vrnili na obisk ob  Svitovem drugem letu. Kraj, ki ga spoštujem in občudujem po načinu obnovljanja, ustvarjanja, izvajanju projektov. Kraj, kamor sem letos končno ponovno prispela.

 

IMG_0718 IMG_0738 IMG_0739
IMG_0757 IMG_0740 IMG_0749

Bili smo zgodnji. 9.30. Nadvse zadovoljna, z nasmehom, da ne zamujamo. Da imam v miru čas pozdraviti ljudi. Objeti. In koliko znanih obrazov, kaj znanih. Obrazov, ki jih občudujem, se z njimi smejem, jokam. Sanjam, načrtujem in realiziram. Končno je na vrsto prišel čas za praznovanje.

23. september je dan skupnosti. Z besedo skupnost, njeno definicijo, sanjami o njej in njeni realnosti smo močno dihali že na letošnji mladinski izmenjavi ‘Od mene do nas’, ki smo jo gostili na kmetiji Veles. Na Frankolovem smo se dotaknili vprašanja: ‘Zakaj v Sloveniji še ni ekovasi? Kljub temu, da se že 10 let dela v tej smeri.” Debata je sledila po metodi ‘akvarija’ (fish bowl). V sredini so štirje sedeži. Trije so zasedeni in te tri osebe razpravljajo o določeni temi. Ostali sedijo okoli njih. Ko začutijo, da nekaj želijo deliti z ostalimi, oseba vstane, in sede na četrti stol. Eden od prejšnjih treh zapusti mesto. Tako je četri sedež ponovno prost.

 

IMG_0724 IMG_0723 IMG_0732

 

In kaj se je razpravljalo?  Najbolj močno, kar mi je ostalo v tej uri, so naslednji citati.

 

‘Ekovas je skupina ljudi, ki si namerno zakomplicirajo življenje, ker bi si ga radi poenostavili.’

 

‘… je skupna pot skupine ljudi in nič drugega.’

 

Vse to so Domnove besede.

 

In v Sloveniji smo že 10 let na tej poti. Na koncu ni čisto nič drugega pomembnega kot ta trenutek. Ta pot. Kaj nam pomeni cilj, če poti ne čutimo? Si je sploh organsko zastaviti cilj ‘ekovas’? Jo ustvariti umetno ali vzpostaviti v že obstoječi vasi?

 

Vse je tako relativno. In skratka tako nepomembno, če upoštevamo le to, da želimo biti ta trenutek tu, zavedni in srečni.  Da stvar konkretiziram. Vsaj poskusila jo bom. Kaj za vraga mi pomaga, da si postavim za cilj, da se naša  trajnostna iniciativa na kmetiji Veles razvije v ekovas, če je to le moja vizija? Zakaj naj koga v nekaj prepričujem, če sam ne začuti? Kaj zares lahko naredim?

IMG_0773 IMG_0771 IMG_0769
IMG_0768 IMG_0767 IMG_0765

 

 

Hvaležna sem, da gre naša pot počasi. In kljub tej počasnosti, se mi v glavi kdaj zavrti od hitrosti. Da gre naravno. No ja, čim bolj. Popolnosti ni. Tudi v ‘sonaravnosti’. V sodelovanju z ljudmi, ki soustvarjajo z nami. Da jih začutimo in oni nas. Da ni velikih ciljev in je zgolj življenje. Da smo se razvili v trajnostno iniciativo. Da se zavedamo, kako trnovo in polno pasti zna biti na trenutke. In da ravno v teh trenutkih ne pozabimo, zakaj skupaj kreiramo. Zato, da smo tukaj zdaj in zavedni tega trenutka. Ter da ga znamo spoštovati.  Ta trenutek. Ali zaradi lepote, ki nam jo prinaša ali pa zaradi lekcije, ki nas uči, če mu odpremo srce in ugasnemo ego.

 

Hmmm, pa ne da je ravno ego ta, ki 11 let že ovira slovensko ekovas?

 

IMG_0781 IMG_0755 IMG_0799
IMG_0801 IMG_0800 IMG_0786

 

 

Srečna sem. Žalostna sem. Hvala, da sem.